EMILY

Avtorica: Neža Ročnik

Nekoč pred davnimi časi je živela deklica. Ime ji je bilo Emily. Bila je sirota, ni imela ne mame ne očeta. Ni bila takšna kot drugi otroci brez staršev. Vse dneve in noči se je sprehajala po ulicah, saj ni hotela živeti v sirotišnici. Res močno si je želela doma, ljubezni in prijateljev. Skoraj bi umrla od lakote, bila je čisto suha in premražena. Neko noč je zaspala na klopci poleg parka Ljubezni. Zjutraj jo je zbudila ženska, jo nagnala stran in ji grozila, da nima tu kaj iskati. Ko je nesramna ženska še naprej vpila nanjo, je mimo prišla mlada gospodična, ki se ji je Emily zasmilila, ter nesramnici rekla, da je Emily njena hči in da se opravičuje za zmešnjavo. Emily je bila v takem šoku, da je ostala brez besed. Ko je tečnoba končno odšla, sta ostali samo še Emily in gospodična, ki se je deklici predstavila pod imenom Tamara. Nekaj časa je vladala tišina, nato pa je Tamara spregovorila: »No, deklica, zakaj si tukaj sama? Kako ti je ime?«

»Ime mi je Emily in nimam doma. Živim na ulici, ker me nihče ne mara,« je otožno rekla Emily. Tamari je postalo žal za deklico in še preden bi ji lahko odgovorila, jo je Emily tiho vprašala: »Zakaj si prijazna do mene?«

»Zakaj ne?« ji je odgovorila mladenka. »Zakaj so ljudje tako zlobni do tebe?«

»Ker sem le sirota. Živim od tega, da kradem in vsem sem v napoto,« ji je priznala Emily.

»Ali si lačna, ubožica?« jo je vprašala Tamara.

»Oh, ja, zelo. Že tri dni nisem pojedla niti drobtinice,« ji je deklica žalostno odgovorila.

»Potem pa pridi z mano,« jo je povabila Tamara.

Emily se je sprva ustrašila, saj je težko zaupala ljudem. Tamara je videla strah v njenih očeh ter jo povabila še bolj prijazno, saj si je želela, da bi ji deklica bolj zaupala. Emily je bilo strah, a je slutila, da je v dobrih rokah. Ker je dobro poznala vsak kotiček mesta, je takoj vedela, da gresta proti pekarni Hrustljavi rogljiček. Slišala je, da sem hodijo le bogati ljudje. Nekoč je bila zelo zelo lačna in hotela je le nekaj malega pojesti, a so jo prej ujeli, zato je bila njena slika na vratih pekarne.

»Kaj pa je zdaj to?« je vprašala Tamara. Emily je brez besed sklonila glavo in Tamara je takoj vedela, kaj se je zgodilo.

»Očitno ti ne smeš noter,« je rekla in Emily je zajokala. Bilo jo je sram.

»Ej, ni treba jokati, vse bo še v redu,« jo je poskušala pomiriti Tamara. »Jaz grem notri, ti pa me počakaj zunaj. Prav?«

Emily si je obrisala solze in tiho prikimala.

»No, kaj bi rada jedla, mlada dama?« jo je prijazno vprašala.

»Hrano?« je začudeno odgovorila Emily.

»Dobro, torej mi dovoliš, da jaz izberem?« je vprašala Tamara in Emily ji je prijazno prikimala.

»Tu me počakaj,« ji je dejala in nato vstopila v pekarno. Emily je sedla na stopnico in opazovala okolico. Razmišljala je o tem, kakšna oseba je postala. Kradla je, bežala, spala na ulicah, prosila za denar in nazadnje se je njena slika znašla na vratih najboljše pekarne v Londonu. Potem se je pogledala in opazila, da že celo večnost nosi isto oblekico, jopico in iste spodnje hlače.

»Ni čudno, da nisem všeč nikomur,« si je rekla. Nato pa je pomislila na Tamaro in takoj ji je bilo lažje pri srcu. Ko se je Tamara vrnila iz pekarne, Emily sploh ni vedela, da je to ona, saj je v rokah držala tri velike vreče.

»Pridi,« ji je rekla in Emily podala eno veliko vrečo samih dobrot. Kako so dišale! Komaj je zdržala pot do parka, kjer sta sedli za eno od lesenih mizic in začeli s pojedino. Emily so se ob pogledu na dobrote zasvetile oči. Še nikoli v življenju se ni počutila tako srečne.

»To vse je zame?« je vprašala.

»Seveda, vzemi,« ji je dejala Tamara z rogljičkom v ustih. Emily je jedla, kot da je to zadnje, kar bo dala v usta. Čez nekaj časa pa se je spomnila na dni, ko bo spet lačna in je slastne obroke začela jesti kot mravljica. Kar je seveda opazila tudi Tamara.

»Kaj je, dekle?« je vprašala.

»Nič, samo nimam vsak dan take sreče, da bi lahko jedla,« je otožno rekla. »Nekaj moram prihraniti še za prihodnje dni.«

Tamari se je zasmilila, zato ji je obljubila, da se bosta verjetno še videli. Kot bi mignil, se je dan prevesil v noč, zato je Emily legla na najbolj skrito klop v parku, Tamara pa ji je zaželela lahko noč in nato odšla. Ker se je približeval december, je bilo zelo mrzlo, zato se je Emily zbudila v megleno jutro. Na misel ji je prišla ideja, da bi poiskala Tamarin dom in jo prosila, če lahko živi z njo. Imela je takšna pričakovanja, da sploh ni vedela, če se bo prijateljica s tem strinjala. Iskala je in iskala, preiskala je vsak kotiček Londona, a Tamare ni našla. Kmalu se je zvečerilo in Emily si je našla prenočišče pod staro tržnico. Ponoči je zapadel sneg, zeblo jo je, ubožica bi umrla od mraza, ko je naenkrat začutila, da jo nekdo ali nekaj nese. Revica je mislila, da so ponjo prišli angeli. Ni se upirala, saj je bila že čisto nemočna. Zaspala je in pozabila na skrbi. Ko se je zdanilo, se je zbudila v prelepi hiši. Ozrla se je okoli sebe in videla, da leži na kavču. Ni razumela, kaj počne tam. Vstala je in se sprehodila po sobi, ko je zavohala slastno hrano. Odšla je do kuhinje in videla same dobrote. Sveže štručke vseh vrst, klobasice, svežo zelenjavo in sadje, sokove, pripravljene jedi in še in še. Zamikalo jo je, da bi pojedla kar vse. A tisti hip je v hišo nekdo vstopil. Deklica se je prestrašila in se skrila, a ko je zagledala Tamaro, se ni več bala.

»O, ljubica!« je vzkliknila Tamara. »Lepo, da si že budna.« 

»Kaj počnem tu?« jo je vprašala zmedena Emily.

»Se spomniš prvega dne, ko sva se spoznali?«

»Ja?« je začudeno rekla Emily.

»No, takrat sem spoznala, da sva si podobni.« je nadaljevala Tamara.

»Midve?« se je spet začudila Emily.

»Ja, midve« ji je odgovorila mladenka. »Veš, tudi mene je oče zapustil, ko je mama umrla, in od takrat naprej sem živela v sirotišnici. Nato me je posvojila stara vdova, ki je po letu dni umrla.«

Emily je ob tej besedila dobila kurjo polt.

»Ta hiša je njena,« je še pripomnila.

Emily je z občudovanjem poslušala in nato vprašala: »In kaj potem?«

»Nič, nato sem si našla službo pri svojih destih letih in služila denar kot varuška manjših otrok. Zdaj pa imam stalno službo in prihranke.«

»Prav imaš, zelo sva si podobni,« je ugotovila Emily. »Ni vsem dano imeti družino in ljubeče starše.«

»Ojoj, kako sem pozabljiva, skoraj sem pozabila,« je vzkliknila Tamara in iz torbice vzela najlepše blago, kar ga je videla Emily.

»To je zate,« ji je prijazno dajala. Iz blaga so kar naenkrat nastala čudovita oblačila: hlače, obleke in majice.

»Super so,« je zavpila presenečena Emily in v solzah objela Tamaro. Nato jih je poskusila in vsa oblačila so ji bila kot ulita.

»Pridi, da ti razkažem še hišo,« jo je nato povabila Tamara. Emily je z občudovanjem opazovala prostore. Hodili sta od dnevne, spalnice in nazadnje do podstrešja, kjer je Emily čakalo presenečenje.

»Pridi, da ti pokažem še nekaj,« jo je povabila in pokazala proti vratom pred njima.

»Ta da, tvoja nova soba,« je ponosno vzkliknila Tamara. Ko je Emily zagledala sobo, je mislila, da sanja. Objela je Tamaro in se ji zahvaljevala in zahvaljevala in zahvaljevala.

»Ni kaj, zaslužiš si,« je ostala skromna Tamara. »Otroci brez staršev moramo skrbeti zase. Imam le eno prošnjo.«

»Karkoli boš želela, bom storila, saj si mi rešila življenje,« je obljubila Emily, še preden je slišala željo.

Tamara ji je predala zanimivo čarobno knjigo in ji povedala, da so v njej imena vseh sirot, ki so bile deležne pomoči.

»Zdaj pripada tebi. Ko boš odrastla in mene več ne bo, si ti na vrsti, da rešiš kakšno siroto. Ko boš v knjigo zapisala njeno ime, bo vse postalo mogoče in z lahkoto ji boš pomagala. Ko sem jaz tebi,« je razložila Tamara. »To bo tvoja zahvala meni.«

»Obljubim,« je prisegla Emily in srečna objela svojo rešiteljico.

Emily in Tamara sta srečno živeli skupaj in ko je Emily ostala sama, se je spomnila čarobne knjige v predalu. Od takrat se sprehaja po Londonu in išče najbolj ubogo siroto, da bi njeno ime zapisala v knjigo in ji polepšala življenje, kot ga je vdova Tamari in Tamara njej.